Tkanine so tkane iz preje osnove in votka, njihova proizvodnja statične elektrike pa je tesno povezana z materialom vlaken in okoljskimi pogoji:
1. Sestava vlaken: Naravna vlakna (bombaž, lan, volna) močno vpijajo vlago, zlahka prevajajo naboj in kopičijo malo statične elektrike; sintetična vlakna (poliester, najlon itd.) imajo slabo vpojnost vlage, visoko odpornost in zlahka zadržijo naboj po trenju. Po podatkih iz *Textile Research Journal* (2020) lahko statična napetost poliestrske tkanine po trenju doseže več kot 2000 V, medtem ko je bombažna tkanina običajno pod 500 V.
2. Vlažnost okolja: Ko je vlažnost zraka nižja od 40 %, se na površini vlaken težko oblikuje prevodni vodni film, kar znatno poveča statični učinek. Eksperimenti kažejo (sklicevanje na standard ASTM D423), da ko vlažnost doseže 60 %, se statična napetost poliestrske tkanine zmanjša za približno 65 %.
3. Frekvenca trenja: Hitro trenje (na primer, ko pride oblačilo v stik s tkanino med hojo) pospeši prenos naboja. Tesno tkane tkanine (kot sta poplin in platno) so zaradi večje stične površine preje bolj dovzetne za statično elektriko kot ohlapno tkane tkanine (kot je gaza).
